GLORIA KOTNIK, DESKARKA NA SNEGU

Kapljica znoja, ki navdihuje.

Slovenska deskarka, junakinja iz Pekinga, je letos spisala eno najlepših zimskih pravljic na olimpijskih igrah. Osvojila je olimpijski bron, a njene zmage so mnogo več kot le športni rezultati. V svet športa se je vrnila po materinstvu – močnejša, mirnejša in odločnejša.

Kaj je tisto, zaradi česar lahko nekdo reče »To je izpopolnjena ženska«?
Mislim, da se to gradi skozi leta, da nas vse izkušnje, življenjske situacije pripeljejo do tega, da sploh spoznamo, kaj nas izpopolnjuje. Rekla bi, da je pot do tja kar dolga.

Je v svetu tekmovalnosti, borbenosti, ki je bolj moške narave, sploh prostor za čutnost ženske?
Mislim, da moramo ta prostor ženske ustvariti same, saj je zmotno prepričanje, da če pokažeš svoja čustva, pokažeš šibkost. To ni res.

Pred dobrim letom se je vaša družina povečala, ko ste dobili sina Maja. Kako se počutite v novi vlogi mame?
Vsekakor je otrok v moje življenje prinesel veliko spremembo, spremenile so se mi prioritete. Pred njim je bilo vse podrejeno športu, sedaj pa je prvi on in šele nato pride na vrsto vse ostalo. Vloga mame mi odgovarja. Veliko bolj pomirjena sem, kot sem bila prej in skupaj s sinom se vsak dan učim ter tudi sebe na novo spoznavam.

Kakšno spremembo pa je otrok prinesel v življenje vam kot ženski?
Vedno sem si želela postati mama in to me je izpopolnilo, hkrati tudi zelo spremenilo. Pred tem sem bila izredno neprilagodljiva, on mi sedaj načrte nekajkrat na dan obrne na glavo, predvsem pa pokaže, kaj je v življenju zares pomembno.

Bi rekli, da porod da ženski neko moč, ki je prej ni poznala?
Zagotovo. Mislim, da se ženske ne zavedamo, kako močne smo in kaj vse zmore naše telo, kako lahko premikamo te meje.

Ali želja po rezultatu določa vaše prizadevanje, ste šli kdaj zaradi tega tudi čez mejo?
Večkrat, bom rekla, da kar prevečkrat. V svoji želji, da bi dosegla cilje sem šla pogosto čez mejo in si naložila več, kot sem dejansko zmogla.

Kakšna je bila cena tega?
Cena tega je bila izgorelost, a ne bom trdila, da mi je zaradi tega česarkoli žal in bi naredila drugače.

Vse te izkušnje so me izklesale v osebo, kakršna sem danes, v težkem in napornem življenju sem spoznala, kdo sem in česa si res želim.

Zaradi te izkušnje sedaj najbrž delujete drugače?
Vsekakor. Mogoče je največja razlika v tem, da sem se naučila reci ne, ko je to potrebno in da znam sprejeti pomoč, ko mi je ponujena. Pred tem sem imela občutek da zmorem, in tudi moram, vse sama, pa temu ni tako.

Je vrhunski šport nujno povezan tudi z določenimi odrekanji?
Vse je v dojemanju le tega. Nekdo v tem vidi odrekanje, nekdo drug način življenja na poti do cilja.

Kdo oziroma kaj je vaš steber življenja, v čem dobite oporo, ko jo potrebujete?
Moj steber je moja družina in oporo vedno najdem v krogu ljudi, ki jih imam najraje.

Kako se soočate s tremo pred velikimi nastopi? Se je to skozi leta tekmovanj kaj spremenilo?
Se je, seveda, a to ne pomeni, da je ni. Zdrava mera treme je dobrodošla. Sama si pri tem pomagam z dihalnimi vajami, na samozavest vpliva tudi količina treningov in počutje na treningu. Skozi leta izkušenj se gradi tudi samozavest.

Ste se kdaj znašli na točki, ko ste želeli odnehati? Kaj je bilo ključno, da se to ni zgodilo?
V moji 20-letni športni karieri se je to zgodilo večkrat. Bilo je ogromno vzponov in padcev, lepih in manj lepih trenutkov, zmag in porazov. Bile so situacije, ki so me upočasnile, niso pa me ustavile in prav to je ključno – ni pomembno kolikokrat padeš, temveč kolikokrat se pobereš in ne obupaš.

Kaj je bilo tisto, kar vas je potegnilo naprej?
Dokler je želja, je tudi motivacija in boš vedno pri sebi našel razlog, ki te bo potegnil naprej. V mojem primeru je to moja družina, zanjo se borim in ne odneham.

Slogan kampanje je »Ko presegaš svoje meje, je drobna kapljica dokaz, da daješ vse od sebe.« Kaj so vaše kapljice?
Bi rekla, da je to najbolj opazno na treningih, pri premikanju meja. Da vse, kar počnem, skušam opraviti vsakič boljše in na koncu to opazim v napredku, v osebnem razvoju in v rezultatih.

Kako pomembno se vam zdi, da si kdaj tudi priznate, da nečesa ne zmorete?
Tega se učim. Je mnogo bolje, kot je bilo, še vedno me pa kdaj zanese kot najbrž vsakega, predvsem v tem zadnjem obdobju, ki je bilo zelo naporno. Opažam, da bi lahko še večkrat rekla ne, pa nisem. Sedaj je moja »varovalka« moj otrok, on mi narekuje tempo ter me marsikdaj upočasni in ustavi, kar je zame zelo dobro.

Imate za druge ženske kakšno sporočilo ali motivacijo, ki bi jim jo predali?
Želim vam predvsem pogum, da sledite svojim sanjam. Če si nečesa res želite, potem vztrajajte in ne obupajte. Verjamem, da je trud vedno poplačan.

CH-20220804-69