DR. ANDREJA KUTNAR, ZNANSTVENICA, RAZISKOVALKA

Raziskovanje, les in vztrajnost.

»Evropska ženska prihodnosti« je iz mizarske delavnice stopila v svet raziskovanja ter ustanovila inštitut InnoRenew CoE. Uvrstila se je na seznam 23 izjemnih žensk #EUwomen4future in predsedniško mesto mednarodnega združenja za znanost in tehnologijo o lesu. Njen navdih je les, naš je ona.

Evropska ženska prihodnosti. Kakšna ženska je to za vas, s čim jo povezujete?
Zame je to ženska, ki se ne ustraši, ki si želi ustvarjati spremembe in s tem svojim pristopom tudi spreminja svet na boljše. Da se to lahko doseže, je pomembno, da se stereotipi, kdo ima mesto kje, pozabijo.

Ste se tudi sami srečevali s stereotipi o ženskah na vodilnih položajih? Kako ste se soočali z njimi?
Sem se, večkrat. V večini primerov sem jih ignorirala, saj se mi ni zdelo vredno iskati razloga, zakaj nekaj ne morem oziroma mi nekaj ni omogočeno. Raje sem se posvetila temu, da poizkusim in uspem.

Koliko vam pomenijo vsi ti nazivi in nagrade, koliko vam pomenijo?
Ko je človek na pravi poti, si želi biti najboljši, hkrati se motivira z namenom, da želi početi tisto, kar ga veseli, kjer je tudi njegovo srce. Na nek način so vse te potrditve, nagrade, same po sebi umevne, ker ga tako pelje življenje in ve, da daje vse od sebe, hkrati pa ga pozovejo tudi k temu, da se ustavi, da si sam da priznanje, da so leta vloženega truda prinesla rezultat. Te nagrade so kot nekakšni mejniki, ki lahko sestavljajo zgodbo človeka, kako je stopal po kariernih poteh.

Nad lesom vas je navdušil oče. Odraščali ste v mizarski delavnici, kjer ste se igrali z lesenimi kockami. Kateri spomin na ta čas je najbolj živ? Vonj po lesu, dotik materiala, dogajanje v delavnici?
Kot otrok nisem imela Barbik, temveč so bile moje igrače lesene kocke, s katerimi sem ustvarjala, jih zlagala, gradila. V veliko veselje mi je bilo, ko sem lahko uporabila lepilo in nato testirala ali to dejansko drži. Ko sem odraščala in se v šoli srečala še s fiziko, sem ugotovila, da je to material, ki me izredno navdušuje in tako me je začelo podrobneje zanimati ne le kako, temveč tudi zakaj. Ta raziskovalna vnema me je pripeljala na pot lesarke.

Po univerzitetnem študiju ste podoktorski študij nadaljevali v ZDA. Odprle so se vam možnosti dela, a ste se odločili svojo pot nadaljevati doma. Kaj prinese človek s seboj, ko se po več letih ustvarjanja vrne domov?
Ob prihodu v Ameriko, sem se prvič vprašala 'od kje prihajam, kdo sem', saj se prej nisem nikoli soočala z vprašanji kot so 'kako imate pri vas za božič, kaj počnete ob večerih, kako ste povezani z družino' in podobno.

Tisti čas mi je prinesel številne odgovore in predvsem to, da moram biti ponosna na to od koder izhajam. Bilo je veliko priložnosti, da bi ostala tam, a nekako me je Slovenija, njena narava in okolje, privabila nazaj. Kljub temu sem želela tukaj ustvariti nekaj, kar sem imela tam in to je bila raznolikost, sproščenost, sprejemanje vsakega takšnega, kot je, ne glede na barvo kože ali veroizpoved. Tako je nastala želja po mednarodnem inštitutu, ki sem jo v nekaj letih tudi uresničila in tako je v našem kolektivu polovica zaposlenih tujcev, ki prihajajo iz celega sveta, iz kar 19-tih držav.

Kakšen status imate ženske v znanstveno-raziskovalnem okolju? Kako na vas gledajo moški kolegi?
Lesarstvo je precej dominantno s strani moškega spola, a se nikoli nisem srečevala z ovirami, da ne bi mogla uspeti zgolj zato, ker sem ženska. Ko sem opazovala svoje vrstnike, s katerimi smo gradili kariero, sem pomislila, da mi je morda celo lažje, saj ko greš na konferenco dvestotih ljudi in so med njimi le tri, štiri ženske, si prej opažen. Zavedati se je potrebno, da v poslovnem svetu ni prostora za užaljenost, čustva morajo biti pod kontrolo, a še vedno je bolj opravičljivo, če ranljivost pokaže ženska, kot pa če bi jo moški in to je naša prednost. Na to pot se je potrebno podati enakovredno in izkoristiti svoje potenciale.

Ste imeli kdaj izziv, da ste morali dokazovati svojo vrednost?
Vsakdo izmed nas je lahko deležen kritike, zato mora biti trdno prepričan v to, kar počne in znati utemeljiti, zakaj je njegovo razmišljanje ali dejanje tisto pravo. Hkrati mora biti človek tudi dovolj zrel, da prizna, če se kdaj zmoti in nima prav, ter da se iz tega tudi nekaj nauči.

Kdo je za vas dober vodja?
Predvsem tisti, ki se vključi v skupino in ne zgolj postavi nad njo. Ki, če je potrebno, vzame v roke tudi metlo in pomete. Pomembno je, da je dosegljiv, da zna ceniti delo vsakega, prisluhniti, da se zaveda, da ima v kolektivu vsak svojo vlogo in da je ekipa lahko uspešna le, če deluje skupaj. Vodja ne more žeti uspehov, če ob sebi nima ekipe, ki ustvarja v okolju, ki jo zadovoljuje in je motivirana za delo.

Koliko je v vašem poklicu pomembna vztrajnost? Rezultati se najbrž ne pokažejo čez noč.
Bi rekla, da precej. Ne le v poklicu, tako je tudi v življenju nasploh. Vztrajnost se pokaže, ko se pojavijo izzivi, ki bi te lahko odvrnili od začrtane poti, a se ne predaš in te zgolj okrepijo. Sploh pri raziskovalcih je tako, da smo lahko hitro zadovoljni, lahko pa vrtamo naprej in tako se zgodi, da pride rezultat šele po več letih konkretnega dela. V to se štejejo tudi prazniki in počitnice, ko o svojem raziskovalnem delu razmišljaš.

Slogan kampanje je »Ko presegaš svoje meje, je drobna kapljica dokaz, da daješ vse od sebe.« Kaj so vaše kapljice?
Zame kar težko vprašanje, saj pogosto le kapljice niso dovolj. Včasih rečemo, da je potrebno dati še češnjo na smetano na torti, da takrat smo uspešni (smeh). Zame so moje kapljice zadovoljni zaposleni. Ko vidim, da jim dajem prostor, da se razvija-jo, delujejo, osebnostno rastejo. Moja kapljica, če jo že moram izpostaviti, je predanost in zavezanost delu, kar seveda tudi ni vedno lahko.

Kaj vas v takšnih težjih trenutkih motivira, da ne obupate?
Zase lahko trdim, da sem precej trmasta in morda je to tisto, kar me žene naprej. Ni stvari, ki bi me ustavila. Ob tem je pomembno, kako človek te prepreke preskoči, ker seveda se pojavijo in takrat je lepo imeti ob sebi ljudi, na katere se človek lahko nasloni, se jim odpre, kriči, joka ali se zgolj le posvetuje.

Vaš motivacijski nasvet ženskam?
Meni se vedno kar malo smilijo tisti, ki v ponedeljek rečejo 'komaj čakam, da bo petek', zato je moj nasvet: Išči toliko časa, da najdeš tisto, v čemer zares uživaš, kar te izpolnjuje. Tako v svojem življenju, kot tudi v delu.

CH-20220829-74